ISO v primerjavi z API 610 v primerjavi z DIN 24255: Izbira pravega standarda za keramične črpalke
Kupci keramičnih črpalk pogosto začnejo s standardi. To je smiselno, vendar ISO, API 610 in DIN 24255 (zdaj večinoma EN 733) niso tri stopnje iste zasnove. Napisani so bili za različna delovna mesta.
Glavna skrb ISO je medsebojna zamenljivost. ISO 2858 določa mere in nazivne delovne točke za centrifugalne črpalke s končnim{2}}sesanjem. Delovni tlak je najvišji pri 16 barih, prirobnice pa pokrivajo DN 50 do DN 200. Cilj je preprost: črpalka enega dobavitelja se lahko prilega cevovodom drugega. ISO 5199 dodaja mehanske zahteve-omejitve upogiba gredi, predpostavke glede življenjske dobe ležajev-vendar je osnovna predpostavka še vedno splošna industrijska storitev. Voda, odpadna voda, običajni kemični procesi. Marže so razumne, ne ekstremne.
API 610 prihaja iz drugega sveta. Ne gre za zamenjavo ene črpalke za drugo. Napisano je bilo za naftne, težke kemične in plinske obrate, kjer črpalke delujejo 24 ur na dan. Standard predvideva vsaj tri leta med zaustavitvami in življenjsko dobo ležaja L10 25.000 ur ali več pri nazivnih pogojih. Gredi so trše, ohišja so debelejša, tesnilne komore pa prenesejo večji pritisk, kot zahteva ISO. ISO je res sprejel API 610 kot ISO 13709 pred leti, vendar nista več objavljena skupaj. Običajno boste plačali vsaj dvakrat v primerjavi s primerljivo črpalko ISO. Ta dodatni denar kupi maržo.
DIN 24255, trenutno pretežno EN 733, je nekje na sredini lestvice standardov. Vključuje dimenzije in zmogljivost enostopenjskih centrifugalnih črpalk s končnim sesanjem. Tokovne omejitve so običajno PN 10, vendar obstajajo posebne zgradbe z oceno PN 16. Omejitev temperature tekočine je približno 90 stopinj, vendar posebne različice prenesejo temperaturo 140 stopinj. Pretok lahko doseže 1584 m³/h, višina pa do 150 metrov. To vrsto črpalk najdemo pri oskrbi z vodo v zgradbah, HVAC, namakanju in splošni industrijski cirkulaciji. Niso izdelani za uporabo z agresivnimi kemikalijami ali visoko-temperaturo, visokim{15}}tlakom.
Pri keramičnih črpalkah izbira materiala vpliva na mokre dele. Standard se bolj nanaša na mehanske in toplotne obremenitve. Tlak, temperatura, interval vzdrževanja in cena okvare običajno odločajo.
Če sistem ostane pri 10 barih ali manj, je temperatura tekočine znotraj 90 stopinj in je črpalko mogoče izklopiti enkrat letno, je običajno dovolj DIN 24255/EN 733. Rezervni deli in nadomestni deli so ponavadi cenejši. Pri 16 barih ali ko je treba strožji nadzor nad vibracijami in togostjo gredi ali ko zapleten cevni sistem morda zahteva zamenjavo različnih-znamk, začnite z ISO 2858/5199. Če je tekočina nevarna, če obrat potrebuje tri leta brez zaustavitve ali če en nenačrtovan izpad stane veliko več kot črpalka sama, je konzervativna zasnova API 610 boljša kombinacija.
API 610 ne naredi keramike bolj-odporne proti koroziji. Upravlja mehansko zanesljivost, ne združljivost materialov. Velja tudi obratno: DIN ne pomeni samodejno kratke življenjske dobe. V blagih pogojih se lahko razlika med standardoma zmanjša, ko je kemična inertnost keramike del slike.
Resnično tveganje pri nakupu je vrzel med standardnim zahtevkom in dejansko skladnostjo. Imenska ploščica, ki pravi, da API 610 ne dokazuje, da je bila vsaka gred ali tesnilna komora zgrajena po robovih API. Risbe, izračuni in preskusni postopki kažejo, ali je bil standard upoštevan. Keramične črpalke so pogosto zelo prilagojene, zato si to vrzel zasluži podrobni ogled.
